Updated 2026-08-30

Zakaj obstajajo iste znamke cigar tako v kubanski kot nekubanski različici?

Ker je kubanska revolucionarna vlada leta 1959–60 nacionalizirala vse tovarne cigar na otoku, so družine, ki stojijo za znamkami, kot so Cohiba, Montecristo, Partagás in H. Upmann, izgubile pravico, da jih tam še izdelujejo. Mnoge so ista imena namesto tega obnovile v tujini. Rezultat, ki velja še danes: ena etiketa, dve nepovezani cigari, izdelani v različnih državah, s strani različnih podjetij.

Kaj se je pravzaprav zgodilo leta 1959?

Pred revolucijo je bila kubanska industrija cigar sestavljena iz zasebnih tovarn, nekatere so segale vse do 1840-ih let, večinoma so jih zgradile španske in druge evropske priseljenske družine, ki so se naselile v Havani in Pinar del Ríu. 15. septembra 1960 je nova vlada industrijo naravnost nacionalizirala. Lastniki Partagása in H. Upmanna so tisti dan izgubili svoje tovarne, med šestnajstimi zaseženimi naenkrat; država je obdržala tako stavbe kot blagovne znamke.

Ljudje, ki so zgradili te znamke, so večinoma odšli — na Florido, za kratek čas na španske Kanarske otoke, sčasoma pa je velik del industrije pristal v Nikaragvi, Hondurasu in Dominikanski republiki, državah s podnebjem, dovolj podobnim kubanskemu za gojenje sorodne rastline, čeprav zemlja nikoli ni bila povsem enaka. Ti izgnanci so glavni razlog, da sploh obstaja industrija cigar "novega sveta". (Za razlago, kako se ta razlika v zemlji odraža v listu, glejte Kuba proti terroirju novega sveta.)

Nato se je zgodilo nekaj drugačnega z dvema različnima vrstama znamk. Za stara, že slavna kubanska imena — Partagás, H. Upmann, Romeo y Julieta, Montecristo — se je vnel boj, in vsaka od njih zdaj obstaja kot dve ločeni cigari pod eno etiketo. Poznejše izgnanske družine so se temu boju izognile in namesto tega zgradile povsem nova imena.

Kdo danes izdeluje kubansko različico in kdo je lastnik druge polovice?

Vsaka cigara, prodana pod kubansko znamko, je izdelana pri Habanos S.A., ustanovljenem leta 1994 kot izključnem kubanskem proizvajalcu in izvozniku cigar. Podjetje je vedno imelo tujega manjšinskega partnerja: francosko-špansko podjetje Altadis je leta 2000 kupilo 50-odstotni delež, britanski Imperial Tobacco (pozneje Imperial Brands) pa je ta delež podedoval, ko je leta 2008 prevzel Altadis. Poročila iz leta 2020 navajajo, da je Imperial ta delež prodal, a tega ne odražajo vsi referenčni viri, zato ni dosledno poročano, kdo ga danes dejansko drži, in ta zapis ne bo ugibal.

Kar je dobro utrjeno, je preprostejše in bolj uporabno: druga veja Altadisa, Altadis U.S.A., je izključni lastnik nekubanskih H. Upmann, Montecristo in Romeo y Julieta, izdelanih v Dominikanski republiki. Torej je isto podjetje leta sedelo na obeh straneh kubansko-nekubanske meje za tri od teh štirih imen, ne da bi cigari kdaj postali en sam izdelek. Različen list, zvit v različnih tovarnah: lastništvo in fizična cigara sta se izkazala za povsem ločeni vprašanji.

Štiri imena, ki zdaj obstajajo dvakrat

Tri od štirih znamk so ubrale isto pot: po nacionalizaciji so ameriške pravice pristale pri skupini, ki je pozneje postala Altadis, katere tovarna v La Romani v Dominikanski republiki danes izdeluje vse tri. Ustanovitelj Montecrista, Alonso Menéndez, in lastniki H. Upmanna so oboji pobegnili leta 1960 in najprej poskusili znova zagnati posel na Kanarskih otokih, preden se je podjetje tam preuredilo.

Partagás je ubral drugačno pot. Ramón Cifuentes, ki je vodil znamko, je bil leta 1960 brez odškodnine prisiljen v odhod. Pozneje je Partagás ponovno zagnal v ZDA skupaj z General Cigar Company, ki je leta 1978 registrirala ameriško blagovno znamko in do leta 1979 preselila proizvodnjo, prek kratkega postanka na Jamajki, v Dominikansko republiko. General Cigar zdaj pripada danski skupini Scandinavian Tobacco Group: ločeni korporativni družini od tiste, ki stoji za preostalimi tremi.

Ime Romeo y Julieta je preprosto španski prevod naslova Shakespearove drame.

Kako je Cohiba lahko razdeljena, če je nikoli ni imela v lasti nobena družina?

Cohiba se ne ujema z vzorcem izgnanstva, ker leta 1959 Cohibe ni bilo mogoče nacionalizirati: znamka takrat še ni obstajala. Po lastni poznejši pripovedi Fidela Castra je cigara nekega telesnega stražarja sredi 1960-ih nanj naredila tak vtis, da je država izsledila zvijalca in zgradila namensko tovarno El Laguito za oskrbo Castra in vodilnih uradnikov s to mešanico. Kubanski državni tobačni monopol je Cohibo prvič dal v prodajo javnosti leta 1982.

Nekubanska Cohiba obstaja iz ožjega razloga. General Cigar Company je ime "Cohiba" registrirala kot ameriško blagovno znamko že leta 1978, štiri leta preden je bila kubanska različica sploh komu prodana, in je pod tem imenom začela prodajati cigaro, izdelano v Dominikanski republiki. Kubansko državno tobačno podjetje je, ko sta si znamki začeli neposredno konkurirati, tožilo za njeno vrnitev in izgubilo: zvezno pritožbeno sodišče je februarja 2005 razsodilo v korist General Cigarja, vrhovno sodišče pa je junija 2006 zavrnilo obravnavo nadaljnje pritožbe. Cohiba podjetja General Cigar še vedno nosi opozorilo, da nima nobene povezave s kubansko znamko istega imena.

Zakaj kubanskega Davidoffa ni več?

Vsako ime na polici danes ne živi dvojnega življenja. Davidoff je primer, ko je Kuba znamko preprosto povsem izgubila. Zino Davidoff, tobačni trgovec iz Ženeve, je od leta 1968 svoje ime dajal na kubansko izdelane cigare, zvite v isti tovarni El Laguito, kjer so izdelovali Cohibo. Partnerstvo se je končalo slabo: avgusta 1989 je Davidoff javno sežgal več kot 100.000 cigar, za katere je presodil, da niso dovolj dobre za njegovo ime, do leta 1991 pa je izdelava kubanskega Davidoffa v celoti prenehala, po medsebojnem dogovoru.

Proizvodnja se je nato preselila v Dominikansko republiko, kasneje pa tudi v Honduras, pod okriljem današnje skupine Oettinger Davidoff Group s sedežem v Baslu v Švici. Od takrat ni bil izdelan noben kubanski Davidoff. Za to eno ime nekubanska različica ne tekmuje s kubanskim tekmecem: preprosto je edina, ki je ostala.

Zakaj so nekatere izgnanske družine namesto tega zgradile nova imena?

Ni imel vsak izgnanec blagovne znamke, za katero bi se splačalo bojevati. Nekatere najpomembnejše osebnosti sodobne industrije novega sveta so Kubo zapustile v lasti kmetije ali tovarniške zaposlitve, ne globalne znamke, in začele znova pod lastnimi imeni.

• Padrón: družinska tobačna kmetija Joséja Orlanda Padróna blizu Pinar del Ríja je bila nacionalizirana; leta 1961 je zapustil Kubo in leta 1964 v Miamiju ustanovil Padrón, proizvodnjo pa je pozneje preselil v Estelí v Nikaragvi zaradi bližjega dostopa do primerljivega lista.
• Oliva: družina je v Pinar del Ríju gojila tobačni list od leta 1886. Gilberto Oliva starejši je odšel po letu 1959, kmetoval v Španiji in nato od leta 1969 v Nikaragvi, znamko gotovih cigar, Oliva Cigar Co., pa je s sinom zagnal šele leta 1995.
• My Father: José "Pepín" García se je zvijanja naučil že kot otrok na Kubi in si tam ustvaril ugled, preden je odšel. Pozneje je svoje ime dal podjetju, ki ga danes vodijo iz Estelíja v Nikaragvi in El Paraísa v Hondurasu.
• Arturo Fuente: izjema po datumu. Arturo Fuente je Kubo zapustil za Tampo na Floridi leta 1902 in tam leta 1912 ustanovil svoje podjetje, desetletja pred revolucijo. Njegovi potomci so ga vodili naprej skozi požar tovarne leta 1924, ponoven zagon z domačega trema leta 1946 in ponavljajoče se selitve, ki so se od leta 1980 ustalile v Dominikanski republiki.

Nobena od teh štirih znamk nima kubanskega dvojnika, ki bi tekmoval za isto ime, ker nobena ni nadaljevanje nečesa, kar je zdaj v lasti države. Gre za ločeno vejo iste izselitve.

Katere hiše nimajo nobene kubanske zgodbe?

Dve imeni je vredno omeniti iz nasprotnega razloga: leto 1959 ju sploh ni zadelo. Toscano izvira iz državne tobačne tovarne, ustanovljene v Velikem vojvodstvu Toskana leta 1818, uporablja fermentiran tobak sorte Kentucky, sušen nad ognjem hrasta in bukve, namesto lista kubanske sorte, o katerem govori vsa ta zgodba, in se še danes izdeluje v Italiji. Villiger je leta 1888 ustanovil Jean Villiger v švicarski vasi Pfeffikon, podjetje pa je pet generacij pozneje še vedno v družinski lasti, znano predvsem po strojno izdelanih cigarah in cigarilosih, ne po ročno zvitem segmentu, o katerem govori preostanek te zgodovine.

Vredno je omeniti tudi to, da se nič od tega ne vidi na obročku. Natisnjeno ime ne pove, katera od dveh nepovezanih tovarn je zvila cigaro v vaši roki — eden od razlogov, zakaj je samo besedilo obročka šibkejši signal, kot ljudje mislijo, kar obravnava tudi članek zakaj skenerji cigar, ki prepoznavajo samo obroček, ne delujejo.

Kratka različica

• Leta 1959–60 je Kuba nacionalizirala svoje tovarne cigar in obdržala imena znamk; družine za temi znamkami so večinoma odšle.
• Partagás, H. Upmann, Romeo y Julieta in Montecristo zdaj obstajajo kot dve ločeni cigari pod enim imenom: kubanska od Habanos S.A. in nekubanska, izdelana večinoma v Dominikanski republiki.
• Cohiba nikoli ni imela predrevolucionarnega družinskega lastnika: gre za stvaritev države, katere ameriška blagovna znamka je po pravnem sporu, končanem leta 2006, pristala pri drugem podjetju.
• Davidoff je šel v drugo smer. Kuba je celotno znamko izgubila leta 1991 in od takrat ni bila izdelana nobena kubanska različica.
• Padrón, Oliva, My Father in Arturo Fuente so ubrali ločeno izgnansko pot: gradili so povsem nova imena namesto boja za stara.